zavod 2  sirena kvadrat  knauf or  sponzor obcina

Predsednikov pogled

Skoraj osem mesecev je že od tiste skupščine 18. maja 2012, ko sem bil potrjen za predsednika futsal kluba Stripy.

S tem zelo zanimivim športom sem se spoznal že/šele pred štirimi leti in sicer sem vsake toliko časa šel na kakšno mladinsko tekmo, kjer je branil moj brat Andraž. Frekvenca obiskov se je večala in postopno sem bil vedno bolj vpet v futsal dogajanje v Škofji Loki. Prek fotografa, do napovedovalca, potem član upravnega odbora in - pa je prišlo do tega, da sem potrdil kandidaturo za predsednika. Seveda odločitev ni bila lahka, saj niti nisem vedel v kaj se spuščam. Glavni motiv mi je bil, kot sem že večkrat poudaril, energija v ekipi. Priznam, vedel sem le, kaj se dogaja s člansko ekipo, nižje selekcije pa me z razliko od današnjih dni niso zanimale. Prva stvar, katere sem se lotil, je bil pogovor z igralci - zanimalo me je namreč kakšno je dejansko vzdušje - da si nisem slučajno ustvaril napačnega, sledil pa je lov za trenerjem. Želel sem si, da ekipa naredi korak več. Da kvalitetna ekipa, kot je naša, ne bo več zasedala spodnjega dela lestvice, ampak da se uvrsti, kamor spada - v prvo slovensko futsal ligo. Ne glede na trenutno stanje na lestvici, je pot do tja še dolga in do konca bom upal, da nam bo to uspelo. Po mojem mnenju, pa brez zamere, s prejšnjim trenerjem ekipa ni mogla napredovati in že po prvem sestanku s sedanjim trenerjem Almirjem Fetićem sem vedel, da v ekipo lahko prinese nekaj novega, nekaj več. Po polovici sezone je upravičil moje zaupanje in upam, da bo šlo še naprej tako. Na začetku sezone sta se v ekipo vrnila Maksi Malenšek in Aljaž Stanonik, vendar slednji žal zaradi takih in drugačnih razlogov ni želel več nadaljevati. Zdi se mi tudi, da nas je prehitro (po slabi polovici sezone) zapustil Rok Logar. Ampak, ko enkrat pade motivacija, jo je težko dobiti nazaj. Skoraj bi tudi ostali brez Nermina Hasanbegovića. Najin zadnji pogovor, ko sem mu - sicer zelo težko - prinesel izpisnico je trajal skoraj dve uri in počutil sem se kot nekje v srednji šoli, ko ti punca reče, da ne bo več s tabo, pa jo poizkusiš na vsak način obdržati. Pa ni šlo. Vsaj ne tisti dan. Je bilo pa zadovoljstvo zato večje naslednji dan, ko me je presenetil z novico, da bo izpisnico iz našega kluba vrgel v smeti. Nekako z grenko-sladkim (Angleži imajo dosti lepši izraz - bittersweet) priokusom pa spremljam odhod Aleša Beštra. Samo pol sezone je z nami in moram priznati, da je bil to igralec, na katerega sem že od prvega pripravljalnega treninga stavil največ. Najboljši strelec kluba odhaja k večkratnemu državnemu prvaku FC Litiji. Le kdo mu nebi privoščil tega? Žal bo za njim ostala neka praznina, vendar sem prepričan, da bodo ostali igralci s srčno igro, kot jo znajo prikazati, zapolnili to vrzel. Žal mi je tudi, da se je tako hitro poškodoval Blaž Marn. Naš najizkušenejši igralec letos ni odigral niti minute. Škoda, vendar na poškodbe res ne moremo vplivati. Celotna ekipa - tako na igrišču, kot tudi izven njega - pa me navdušuje in mi daje vedeti, da maja nisem naredil napake, ko sem se odločil za to funkcijo. Je včasih težko in je včasih še težje, vendar so tudi lepi trenutki, kateri te prepričajo, da se splača vztrajati. Enkrat me preseneti Midžan, drugič Jamnik, spet na momente navdušuje Langerholc, potem eksplodira Radanovič, pa neverjetni Česen, da obeh odličnih vratarjev Ramovša in Brkića sploh ne omenjam. Navdušuje pa me tudi vključevanje mladincev v člansko ekipo, vendar se včasih pokaže, da bodo morali narediti še kakšen kilometer več, da bodo prišli na nivo ostalih. Zelo sem zadovoljen tudi z mlajšimi selekcijami. Selekcija U18 in trener Marjan Jamnik še ne poznajo poraza in prav z veseljem gledam in včasih tudi spremljam na gostovanja te mlade nadobudne fante, ki bodo nekega dne krojili usodo članske ekipe. Za selekcijo U21 in trenerja Francija Ahčina bi lahko rekli, da se še nekje lovi. Niti ne znam definirati točno, kaj jim manjka, vendar nekako ne steče. Ampak bo bolje. Verjamem. Na to selekcijo in pa 23. december 2012 bom vedno imel lep spomin. Po spletu takšnih in drugačnih okoliščin za zadnjo tekmo v letu ni bilo na voljo trenerja. Pa sem šel sam z njimi v Ilirsko Bistrico - poizkušat biti trener. Futsala nikoli nisem igral drugače, kot malo za rekreacijo, pa še to tako-tako in fantom na tekmi dejansko nisem znal povedati nič drugega, kot pa pač nekaj malenkosti, ki sem jih odnesel ob tem, ko sem poslušal druge trenerje. Vendar sem zaupal v njih in vedel sem, da smo zmožni zmagati in fantje - hvala - uspelo nam je. Če potegnem črto pod temi osmimi meseci in prvim delom sezone, sem zadovoljen. Včasih se je pač potrebno soočiti s kom, ki se (navkljub, da to ni več) obnaša kot najstnik ob prvi puberteti, včasih je potrebno s kom spregovoriti več besed, da prideš do pametnega zaključka, najslabše pa bi bilo, če bi se enostavno obrnil in odšel. Pa lahko priznam, da sem o tem že resno razmišljal. Vendar ne. Želim si doseči to, kar sem si zadal ob začetku leta, dolgoročni plani pa so tudi razširitev kluba na širše območje, vendar to je že druga zgodba, za kakšen drug dan. Zaključil bi takole - nismo klub, ki bi z denarjem vabil igralce in trenerje, ampak se mi zdi, da smo klub, v katerem so igralci zato, ker se tukaj dobro počutijo. In spoštujem vse in vsakega posebej! Gremo naprej!

Krištof Ramovš, predsednik FSK Stripy

Deli z ostalimi

Za kar najboljšo uporabniško izkušnjo ta spletna stran uporablja piškotke. Več informacij: Pravila o zasebnosti.

Sprejemam piškotke na tej strani

Direktiva EU o uporabi piškotkov